Na 5. postno nedeljo evangelist Janez pritegne našo pozornost z zanimivo podrobnostjo: nekateri 'grki’, torej judovske vere, ki so prišli v Jeruzalem za praznik velike noči, se obrnejo na apostola Filipa in mu rečejo: »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21). Besede, ki razodevajo željo, ki je bila prisotna včasih in je še vedno danes. Je navzoča v srcih mnogih, 'želim videti jezusa’.
Današnja nedelja je imenovana tudi papeška nedelja, saj se spominjamo izvolitve papeža Frančiška, 13. marca 2013.
Na tiho nedeljo je baziliko Marije Pomagaj napolnilo veliko število romarjev, osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je prenašala TV Slovenija. Daroval jo je rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič, na koru je pel otroško-mladinski pevski zbor Spominčice z Brezij.
P. Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o pomenih in vsebini današnje 5. postne nedelje: “
Nekdaj so se s peto postno nedeljo začeli spominjati Kristusovega trpljenja.
Priprava na to bogoslužje se začne na peto postno nedeljo, ki je imenovana tudi tiha nedelja. Večer pred tiho nedeljo so nekoč iz cerkva odnesli križe, tiste, ki jih niso mogli odnesti, pa so zakrili. Križi so tako ostali zakriti vse do velikega petka, ko so se verniki zbrali k obredom velikega petka. Po slovesnih prošnjah je duhovnik prejel velik križ, ki pa je bil popolnoma zagrnjen. Ob trikratnem duhovnikovem povabilu “Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo” je postopoma odkril celoten križ oz. Križanega. Nato verniki posamezno prihajajo do križa in ga počastijo.
Zakaj Cerkev zagrinja križ v teh zadnjih dneh posta, torej v času, ko je najbolj zavzeta za premišljevanje bolečega Gospodovega trpljenja?
Kakor se je Kristus skril pred besom judovske oblasti, tako je zdaj skrit pred svetom za pripravo njegovega trpljenja. Razlagalci liturgije nam povedo, da ta slovesnost zakrivanja razpela v času trpljenja izraža ponižanje, ki mu je bil podvržen sam naš Odrešenik: da se je skril, ko so mu Judje grozili s kamenjem: »Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.« (Jn 8,59) Tudi v Nazaretu, v domači shodnici, ko je bral iz preroka Izaija in ko je Jezus dejal, da se sedaj ta beseda spolnjuje, na njem, so vsi v shodnici pobesneli. »Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« (Lk 4,29-30) Zato nas Cerkev vabi, da ponovno odkrijemo križ, da ponovno odkrijemo in ponovno presenetimo bolečo pot, ki jo je Jezus prehodil za naše odrešenje.
Javni spokorniki so bili verniki, ki so po krstu zagrešili hude grehe. Ti so bili po spokornem obdobju v času pred veliko nočjo ponovno sprejeti k obhajilu na veliki četrtek zjutraj, s posebnim obredom.
Sčasoma so bili torej vsi kristjani izenačeni z javnimi spokorniki v zavedanju, da mora vsak imeti čas pokore kot pripravo na Gospodovo veliko noč. Tako se je začela širiti navada skrivanja velikega oltarja pred verniki, da bi vizualno pokazali posledice greha, ki prekinja občestvo z Gospodom in mu zastira pogled.
»Svoje bogastvo je skrival, naše hudobije je odkrito prenašal; videti je bil kot človek, saj je bil Bog skrit; šibkost se je videla, veličastvo je bilo skrito; meso je bilo vidno, Beseda je bila skrita. Trpel je zaradi mesa; kje je bila Beseda, ko je meso trpelo? Pa tudi Beseda ni molčala, ker nas je učila potrpežljivosti« Avguštin Tu nam pride na pomoč sam Jezus, ko najprej spregovori, da kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor ga sovraži na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Skrivnost našega življenja je v darovanju, da se počasi naučimo izpuščati ga iz rok. O tem nas učijo veliki duhovni očetje, da se znamo odpovedovati in kdor se odpoveduje, se žrtvuje. Bolj ko je človek starejši, vedno bolj bo treba znati izpustiti, odpovedati se in se prepuščati Bogu. Prišel bo trenutek, ko bo treba vse pustiti in oditi v njegove roke.
Da bo življenje res polno se uresniči samo v moči lastnega darovanja. To nam pomaga razumeti zakonitost pšeničnega zrna. To nam je najprej povedal in potem tudi pokazal Jezus sam. To velja za vsakega izmed nas.
S to podobo Jezus razlaga svoje umiranje, kot nujen pogoj za uspeh svojega odrešilnega dela. V smrtnem strahu in trepetu pod Oljsko goro, v njegovem boju in odločitvi za izpolnitev Očetove volje zaradi nas. In Jezusova smrt se je spremenila v vstajenje in življenje, življenje v polnosti. Skrivnost vere je: v smrti je življenje.
Naj nam Marija, naša Mati pomaga hoditi za Jezusom po poti križa in vstajenja.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije