Na današnjo četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Kljub slabemu vremenu so romarji napolnili baziliko Marije Pomagaj. Osrednjo sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Na koru je pel pevski zbor Gaudium iz župnije Sv. Antona Padovanskega z Viča, pod vodstvom zborovodkinje Andreje Martinjak, za orglami je bil Blaž Podobnik.

“Na današnjo četrto postno nedeljo, imenovano nedelja »Laetare«, nas bogoslužje in Božja beseda napotita k izviru našega veselja, k jasnemu in globokemu oznanilu Božje ljubezni, da nas Bog ljubi. To so izrazi, ki se danes večkrat ponovijo v prebrani Božji besedi.
V prvem berilu imamo globoko premišljevanje o zgodovini Izraela. Pisatelj ima pred seboj propad ljudstva, konec neke dobe, uničenje svetega mesta, deportacijo in izgnanstvo. Prava katastrofa! Toda zakaj se je vse to zgodilo, če Bog ljubi svoje ljudstvo? Odgovor je zelo preprost: Izraelov neuspeh je odvisen od njegovega greha, od njegove nezvestobe Bogu. Sporočilo prvega berila sprašuje danes tudi nas. Lahko se odvrnemo od Boga, vendar se moramo zavedati, da vsako odvračanje od Boga povzroči neuspeh v življenju. Smo svobodni; torej lahko grešimo in grešiti pomeni izključiti Boga. Greh ima neposredne posledice na življenje in zgodovino, tako kot dajanje roke na ogenj povzroča opekline.
Zato ne smemo valimo krivde na Boga, če gre svetu slabo, če se širijo vojne in nasilje. Krivda je naša in ne božja! Prevzeti moramo svojo odgovornost. Tu se mnogi vprašajo ali je potem Bog samo gledalec, nekje od daleč?
Absolutno ne! Bog ni gledalec. Bog je vedno z nami in nas nikoli ne zapusti, ker nas ljubi. Apostol Pavel lepo zapiše v drugem berilu: »Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom ožívil – po milosti ste bili namreč rešeni.
V evangeljskem odlomku Jezus odgovarja Nikodemu, uglednemu Judu, ki prihaja k njemu ponoči, in mu razodeva Božji načrt ljubezni do sveta, ki se uresničuje v Sinu. Kristus odgovarja temu učitelju Izraela z izjavo: da je »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.«
Apostol Janez še zapiše v svojem prvem pismu: »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (prim. 1 Jn 4,9-10) Bog se za pot križa odloči iz ljubezni do nas. Križ je dokaz Jezusove brezmejne ljubezni, po njem nam kaže pot odrešenja. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Križ je torej največje razodetje Jezusove ljubezni in tudi ljubezni Očeta, ki sprejme, da gre Sin na križ: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.” In Jezus dodaja: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« To pomeni, da Bog nikogar ne obsoja, Bog nikogar ne odganja, Bog nad nikomer na obupa: človek je tisti, ki se obsodi, človek je, ki beži pred božjo ljubeznijo, človek Bogu obrača hrbet, človek je tisti, ki se oddaljuje od Boga!
Toda, če Bog nikogar ne obsoja, kako je potem mogoče biti obsojen?
Odgovor nam daje Jezus, ko pravi: »Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«
Bog nas ljubi in pustimo se ljubiti. Veselimo se tega. Veselimo se in bodimo hvaležni, da je Jezus šel na križ za vsakega izmed nas. On se ni vprašal, kaj bom imel od tega, ampak je to storil. Križ je znamenje ljubezni, ki gre do konca.
Človek, ki se zaveda, da ga Bog ima rad, bo sposoben storiti velike stvari. Bo sposoben spremeniti svoje življenje in storiti nekaj velikega. Na tak način odmiramo grehu in se odločamo za luč, za večno življenje.
Naj bo Božji ljubeči pogled vedno nad nami, mi pa verujmo tej ljubezni.” Je v pridigi dejal p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije